MEDNARODNI JEZIK ESPERANTOV SLUŽBI KRISTJANOV IN CERKVE |
||||||
|
Jezikovna različnost ima često za rezul-tat nerazumevanje in celo sovraštvo, posebej še, če je zlorabljeno za vzbu-janje nacionalistične manije. Vladanje mogočnikov nad šibkimi je vedno spremljala tudi težnja, da bi jim vla-dajoči vsilili svoj jezik. Tako že od davnih časov velja nezapisano načelo: Tvoj jezik je jezik tvojega vladarja. To povzroča diskriminacijo in tlačenje pravic in posebej še kulturne indivi-dualnosti pri manjših narodih, vse tja do izgube te individualnosti. V današ-njem času ima jezikovna nadvlada gotovo veliko bolj prefinjene oblike, saj jo predvsem vodijo ekonomski interesi, opira pa se na sodobne tehnične dosežke. Sedanjo globaliza-cijo očitno spremlja postopna jezi-kovna anglizacija na svetovni ravni. Sprejetje katerega koli narodnega jezi-ka kot skupnega sredstva za sporazu-mevanje ima za nekatere udeležence v medsebojnih stikih diskriminatorski značaj. Zgodovinske izkušnje kažejo, da človeška družba potrebuje pomožni mednarodni jezik. Jasnoda resnično nevtralen in lahek za učenje, ki bi omogočal komunikacijo med ljudmi na osnovi enakopravnosti. Zavest o tej nujni potrebi se je posebno v zadnjih dveh stoletjih izrazila v vrsti projektov načrtovanih novih jezikov. Iz njih je po daljšem poskušanju zmagovito izšel en sam. Imenuje se ESPERANTO. Nje-gov avtor je poljski očesni zdravnik judovskega rodu dr. Ludvik Lazar Zamenhof (1859-1917). Ta medna-rodni jezik se je porodil zahvaljujoč njegovemu globokemu prepričanju, da potrebuje človeštvo preprosto, razum-ljivo in povsem nevtralno sporazume-valno sredstvo, ki bi odstranilo jezi-kovne ovire in diskriminacijo, ki bi bilo hkrati za vsak narod lahko dostopno. Številni verniki so kmalu po rojstvu esperanta spoznali pomen tega veliko-dušnega projekta in ga sprejeli.
Predsednik IKUE sac. Duilio Magnani se med 48. kongresom IKUE v Olomoucu (1995) zahvaljuje kardinalu Miloslavu Vlku za sprejetje protektorata nad Mednarodnim katoliškim esperantskim združenjem IKUE.Ni potrebno diskutirati o tem, da je esperanto genialno jezikovno delo, ki temelji na načelih logike – ima fonetični pravopis, uporablja mednarodno raz-širjene besedne korene s strukturno vgrajenim besedotvorjem v smislu izpeljevanja novih besed iz dane osnove, medtem ko je njegova slov-nica povsem enostavna in ne pozna izjem. Jezik je tudi odprt za nadaljnje kontinuirano sprejemanje novih poj-mov in za nadaljnji razvoj. Danes ta načrtovani jezik uspešno uporabljamo praktično na vseh celinah, ima bogato literaturo, izvirno in prevedeno (več ko 40.000 knjižnih naslovov), v tem jeziku izhajajo časopisi in revije itd. To je gotovo dovolj prepričljiv dokaz nje-gove življenjske zmožnosti in korist-nosti. Vendar pa, ker ravni ni nepo-sredno povezan z nobenim narodom ali državo ali interesno skupino, je njegov položaj neugoden v primerjavi z drugi- |
Predstavniki IKUE izročajo papežu Janezu Pavlu II. esperantsko mašno knjigo med avdienco 3. 9. 1997 v Rimu.Esperanto uspešno odstranjuje jezikovne prepreke v odnosih med ljudmi, postavlja mostove razumevanja, vodi v prijateljstvo med narodi in človeškimi rasami. Prav v tem je bistvena razlika v primerjavi z rabo tujih narodnih jezikov. Poleg tega pa tu ni težavnega učenja in zelo dragih sistemov prevajanja in tolmačenja. Dokazano je, da se je mogoče esperanta naučiti približno šestkrat hitreje ko kakega drugega tujega jezika. V praksi to pomeni, da lahko po letu dni srednje nadarjen učenec oz. študent obvlada ta jezik v taki meri, kakor če bi se učil drugega jezika šest let. Žal širša javnost s tem ni dovolj seznanjena in tako tudi informacije o velikih prednostih mednarodnega jezika niso dovolj razširjene. Zamenhofovo delo pa vendarle ni samo enkratno
komunikacijsko sredstvo, njegove misli imajo globlji in večstranski omen;
esperantisti si s pomočjo svojega jezika prizadevajo za
pobratenje vseh ljudi na osnovi skupnega ideala. Vsi, ki ta jezik
uporabljajo, sestavljajo veliko družino po vsem svetu.
Cerkev, ki je univerzalna
in se ne navezuje neposredno na ta ali oni narodni jezik, je vse do II.
vatikanskega zbora v glavnem uporabljala latinščino kot svoj uradni skupni
jezik. Njena prednost je bila v tem, da je veljala za „mrtev jezik” in je bila
tako po svojem značaju nevtralna. Formalno velja to tudi zanaprej, a v
realnosti latinščina praktično te naloge ne izpolnjuje več. Vzroki so očitni,
največja obira za njeno široko uporabo je njena zapletenost in razvojna
neprilagodljivost. Vakuum, ki je tako nastal, zapolnjujejo na razne načine. Vatikanske ustanove najčešče uporabljajo italijanščino s številnimi prevodi, a med raznimi sinodami in drugimi mednarodnimi srečanji obravnavajo teme po jezikovnih skupinah, kjer prevladujejo tim. svetovni jeziki. Vendar pa je znano, da tako nastajajo številne težave, posebej še za reprezentante manjših narodov. Ta sistem ne le da ni praktičen, temveč je tudi diskriminatorski do neka-terih naših bratov in sester v veri. Odkrito povejmo, da često ne le nižji duhovniki, temveč tudi škofje sami niso zmožni sporazumevanja med seboj. A o takih zapletih vlada molk. Občestvo Božjega ljudstva, kakor ga definira II. vatikanski zbor, torej nujno potrebuje tudi skupno jezikovno sporazumevalno sredstvo, ki bi bilo lahkó dostopno za vse njegove člane. Če je Cerkev univer-zalna – in o tem ne dvomi nihče izmed njih, bi imela tako na voljo za notranjo in tudi zunanjo komunikacijo enkratno jezikovno povezovalno sredstvo. Kristjani sestavljajo v esperantski skupnosti posebno skupino, saj si poleg orisanih idej prizadevajo dodatno za razširjanje veselega oznanila evangelijev po vsem svetu s pomočjo tega mednarodnega komunikacijskega sredstva. Mednarodno katoliško združenje esperan-tistov (Internacia Katolika Unuiĝo Esperantista IKUE) s sedežem v Rimu sodeluje s Svetovno esperantsko zvezo (UEA). Visoko pokroviteljstvo nad organizacijo IKUE je prevzel praški nadškof kardinal Miloslav Vlk, ki je sicer predsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc; nebeški zavetniki pa so devica Marija, sv. Pij X., sv. Maksimilijan Kolbe in bl. Tit Bramsma. Organizacijo katoliških esperantistov IKUT je Papeški svet za laike priznal kot mednarodno organizacijo vernikov na podlagi dekreta št. 196/92/S-61/B-25 dne 11. 2. 1992. Svetovna organizacija je bila ustanovljena v letu
1910, a že vse od leta 1903 vse do danes redno izhaja časopis ESPERO KATOLIKA.
Analogno pa se
nekatoliški |
Obe glavni organizaciji krščanskih esperantistov – IKUE in KELI pripra-vita vsako drugo leto svoja medna-rodna kongresa v alternaciji s skupnim ekumenskim kongresom. Teden, ki ga udeleženci preživijo v kolegiju bratov in sester v veri iz raznih narodov brez jezikovnih pregrad pomeni za te ude-ležence veliko duhovno spodbudo. Katoliška mladina ima v okviru IKUE lastno skupino in organizira medna-rodne tabore. Esperanto je uradno uvrščen med liturgične jezike katoliške Cerkve. Odobritev je sklenila vatikanska Kon-gregacija za bogoslužje in zakramente dne 8. 11. 1990 s protokolom št. CD 181/89. Uradno mašno knjigo so delegati IKUE izročili svetemu očetu v letu 1997 (glej sliko). Podobno upo-rabljajo med ekumenskimi srečanji skupno bogoslužno knjigo za vse kristjane, ki vsebuje liturgična besedila, molitve in pesmi v esperantu, z naslovom „ADORU” (Slavimo). V mednarodni jezik je prevedeno tudi Sveto pismo. Stara zaveza je postala ena prvih literarnih del, izdanih v Zamenhofovem esperantskem prevo-du. Papež Pij X. je poslal 1. kongresu katoliških esperantistov leta 1910 svoj apostolski blagoslov, ki ga je sklenil z besedami: „Esperanto ima veliko pri-hodnost.” Sedanji sveti oče Janez Pavel II. je prav tako privrženec tega jezika. Že od leta 1994 uvršča med praznične pozdrave „Urbi et Orbi” v raznih jezikih tudi esperanto. Vatikan-ski radio že več ko 25 let redno oddaja programe v mednarodnem jezi-ku, zdaj namreč kar trikrat na teden (v nedeljo ob 21.20 na srednjem valu 527 in 1530 kHz, na kratkih valovih 4005 in 5885 kHz, v sredah in četrtkih ob 21.20 na srednjih valovih 1260 in 1611 kHz in na kratkih valovih 7250 in 9645 kHz).
Nadškof Otčenašek je čest gost v taboru katoliških esperantistov v Sebranici na Češkem.
|
||||
|
||||||
|
|
||||||
